OB MEDNARODNEM DNEVU DRUŽINE

15. maja obeležujemo mednarodni dan družine.
Poznamo različne vrste družin: družino z dvema staršema ali jedrno družino (nekateri jo imenujejo tudi nuklearna), enostarševsko, razširjeno, sestavljeno, veliko, v zadnjem času pa se pojavlja še istospolna družina.
Jedrno družino sestavljata starša s svojimi otroci, enostarševsko družino sestavlja en starš z otrokom, razširjeno družino sestavljajo starši z otroci, ter dedki in babicami, sestavljeno družino sestavljata starša z otroci ter njun novi partner s svojimi otroci, istospolno družino pa starša, ki sta enakega spola, z njunimi otroci.
Tako kot večina stvari v sodobnem svetu, je tudi družina danes podvržena nenehnemu spreminjanju. Če je včasih veljalo, da je družina ves čas bila v isti sestavi: oče, mama ter njuni otroci, pa danes velja, da se družina zelo spreminja. Danes je primarna družina zelo krhka, hitro se »razbije« in spreminja. Veliko sodobnih staršev ne ostane več skupaj, temveč se ločijo ali razidejo in družina je tako podvržena spremembam, oče in mama si najdeta novega partnerja, ki ima prav tako otroke in skupaj z njimi tvorita t.i. sestavljeno družino. Prav tako je vedno več razširjenih družin, ko se starša ločita, oče ali mama pa se skupaj z otroci odselijo k starim staršem. Če evropejski razširjeni družini botruje ločitev staršev, pa je ta pojav pogost in spremljajoč v nekaterih drugih kulturah, živečih večinoma na jugu.
S sodobnimi trendi istospolnih partnerstev pa se je oblikovala tudi istospolna družina, ki jo sestavljata dve mami z otroci ali dva očeta z otroci.
Kakorkoli, konvencionalna, torej nuklearna družina je počasi, a vztrajno v procesu upadanja. Sama menim, da je vzrok temu sodobna tehnologija in družbena omrežja, kot so facebook, twitter, tinder, ipd. Jedrna družina se je v duhu družbenih omrežij znašla na resni preizkušnji, saj zaradi teh člani družine  lahko postajajo zelo odtujeni. Namesto skupnega preživljanja časa z raznimi aktivnostmi (športnimi, družabnimi,…) se vsak član družine bolj posveča virtualnim stikom, pridobljenih na socialnih omrežjih. V prvi vrsti je na resni preizkušnji partnerski odnos. Če si partnerja ne vzameta čas zase in medsebojno preživljanje časa, marveč svoj prosti čas posvečata spoznavanju drugih na socialnih omrežij, prav lahko da bosta medse spustila še tretjo osebo. In njuna odtujenost se bo samo še povečevala, njuni družini pa grozi resno »razbitje«.
Ko govorimo o razbiti družini, pa »ta kratko« potegnejo predvsem otroci. Ti so ob ločitvi staršev najbolj ranljivi in ranjeni, saj so primorani na vsakotedensko selitev od enega starša k drugemu, sprejemanju tega, da si njihov starš dobi drugega partnerja (ki ni njihov oče ali mama) ter soočanju s tem, da dobijo v njihovo družino sorojence (polbrate, polsestre) in da so včasih ob tako nastali sestavljeni družini le še »peto kolo« ter predmet nenehnega ping-ponga med ločenima staršema, ki se ne razumeta več. V nekaterih primerih je sicer bolje in za otrokov razvoj nujno, da se starša razideta; to so družine, kjer je prevladoval alkoholizem, nasilje, različne oblike zasvojenosti ali kakšen drug razlog, zaradi katerega je trpela celotna družina.
Zaskrbljujoč je tudi podatek o spreminjajočem se tipu vzgoje. Če je včasih prevladovala avtoritativna vzgoja, pa je danes vse več permisivne vzgoje. Če so pri avtoritativni vzgoji starši in pa učitelji predstavljali otroku neko avtoriteto, ki jo je ta upošteval, pa v mnogih sodobnih družinah starši v duhu permisivne vzgoje popustijo otroku, samo, da imajo »ljubi mir«. Prav tako učitelj pri starših ne velja več za avtoriteto, ampak želijo le-ti krojiti vzgojno-izobraževalni proces. Pretirano zagovarjanje otroka, ter popuščanje le-temu, ne pripomore k otrokovi boljši vzgoji, temveč temu, da otroci ne jemljejo več učitelja kot avtoritete, kmalu pa tudi starša ne več. Torej so sami svoj gospodar še pred polnoletnostjo. Tako smo danes priča otrokom, ki se že v osnovni šoli samovoljno odločijo, da bodo prenehali obiskovati šolo in ob tem spremljamo nemoč njihovih staršev, ki jih ne morejo več pripraviti da gredo v šolo, kar je lahko nekoliko pogubno za nadaljnje otrokovo življenje in njegov razvoj. 
Zato je še kako pomembno, da otroci starša (kot tudi učitelja), sprejmejo kot avtoriteto ter, da starši otroku postavijo meje (in omejitve), ki jih otrok upošteva. Kajti otroci potrebujejo meje, čeprav se jim upirajo. Saj, če smo čisto iskreni, bi mnogo otrok, če bi sami odločali o svoji usodi, raje ostajalo doma, se družilo s prijatelji, gledali filme in preživljali čas na ekranih (telefon, tablica, računalnik), ter se prehranjevali s hitro prehrano. Zato je pomembno, da je vrednota sodobne družine, uspešno šolanje otrok, ter zdravo in aktivno preživljanje skupnega prostega časa in zdravo prehranjevanje. Čimdlje in čimveč stran od ekranov, ki ljudi med sabo odtujujejo.

Klementina Sambolič,
Svetovalna delavka